There goes my life

Pa kako potem spet postane vse monotono, dolgočasno in nesprejemljivo. Kar pomeni, da nočem sprejeti, oziroma je sprejetje nekaj slabega. In zlahka se gremo človek ne jezi se. Meni pri srcu je sicer tarok, vendar tudi človek razjezi se je v redu. Morda enka? Morda. Vendar danes ne, danes je na vrsti človek. V prvi vrsti človek, potem pa razjezi se. Figure so v zraku, igralna površina raztrgana. Billy Joel pa še kar poje svoje: she's always a women..... Pa morda veste, da vreme k temu pripomore? Mislim k temu, da se mečejo figure in trgajo površine??!! In potem pride glavni dogodek, dogodek, ki si ga vsi zapomnijo! Kar naenkrat pozvoni! Kaj in kdo zavraga bi zvonil ob 5 minut do 9 zjutraj(dopoldne). Spogledamo se, nobenemu nič jasno...počasi se odpravim do domofona. (Če pogledate malo nazaj, tam so tri pike, potem pa sem nadaljeval z malo začetnico, ker so tiste tri pike samo premor!)
Z glasnim, malce vzvišenim glasom vprašam kdo je, na drugi strani vse tiho. Odprem vrata, stopim ven in se nekdo zadere: "Sem električar, števce popisujem!" Jaz pa meni nič tebi tudi ne, se zaderem nazaj: "Nabavi si kluče!!" Odšel sem nazaj v stanovanje, kjer nisem nadaljeval ne z razmišljanjem o monotonosti, ne s človekom razjezi se, in niti ne z billyem Joelom. Sedel sem na stol in ugotovil, da sem čisto sam! Bilo je tako tiho, kot še nikoli. Zaradi močne, globoke tišine sem tudi sam tiho vstal s stola, se potiho opravil proti radiju in naštimal žalostno pesmico od garyja Allana: life ain't always beautiful. Sedel sem nazaj in tam tudi ostal.

-Junior